Sem mama dveh fantov, starih 6 in 12 let. Z možem sva skozi najino pot starševstva pogosto iskala načine, kako bi jima pomagala zgraditi samozavest in vztrajnost in to je samo ena izmed mnogih situacij, skozi katere smo šli.

Nekega dne je starejši sin prišel iz šole slabe volje. Pri telovadbi so imeli napovedano ocenjevanje stoje na rokah. Njemu to nikakor ni šlo. Med urami telovadbe je opazoval nekatere svoje prijatelje, ki so z lahko naredili stojo. Poskušal je tudi sam, vendar neuspešno. Ko sem ga poslušala, sem videla razočaranje v njegovih očeh. Vedela sem, da je to priložnost, da mu pokažem, da je pri mnogih stvareh v življenju potrebno vložiti trud, da uspejo. In da pri kakšnih težjih stvareh uspeh ne pride takoj. Povsem sprejemljivo, če ne celo nujno, je iti skozi naporno obdobje poskusov in delati napake, ker se tako naučimo stvari narediti prav.

Reševanja te zagate smo se lotili, kolikor je bilo mogoče, sistematično. Z možem nisva športnika, nihče od naju ni znal v šoli narediti stoje in je še vedno ne znava. Doma nimamo telovadnice in primernega prostora za take reči. Hočem reči, morali smo se pač znajti. Najprej smo poiskali nekaj YouTubovih video vadnic o tem, kako in kje sploh začeti, kako telo pripraviti do tega, da bo sposobno stati na rokah.

Ko smo pregledali teorijo, sta z možem šla ven na dvorišče in začela vaditi odriv. Sprva je bil sin neodločen, bilo mu je nerodno, jezil se je nase in vsa njegova govorica telesa je govorila o tem, da je obupal nad to nalogo... Ker midva nisva obupala nad njim, ker sva mu prigovarjala, da so vsi ti nerodni poskusi pot napredka, si je počasi dal reči.

Pri vsem tem je bil prisoten tudi mlajši sin. Tudi on se je pridružil, poskušal vse, kar je počel starejši in hkrati spodbujal brata, ki je bil zaradi ocenjevanja pod večjim pritiskom. Skupaj smo ga bodrili, ga dobrohotno popravljali in bili glasno pozorni na vsak njegov napredek.

Vsak dan je naredil nekaj sklec, da si je krepil mišice rok in trupa. Preizkušali smo različne tehnike, prilagajali držo in delali na dihanju. Ko je videl napredek, se je večkrat na dan kar sam spravil vaditi. V hiši smo našli prostor pri vratih, kjer je lahko izvajal odriv ne da bi se poškodoval, če bi ga slučajno zaneslo na stran ali čez. Počasi, a vztrajno je napredoval, postajal močnejši v rokah in bolj prepričan vase.

Po nekaj dneh vadbe mu je uspelo! To je bil trenutek, ko smo vsi v hiši kričali od veselja. Bil je navdušen in ponosen nase. Nasmeh na njegovem obrazu je bil neprecenljiv. S to izkušnjo je fant še enkrat spoznal, da lahko zmaga tudi v navidez brezupnih situaciaj, če se jih loti z načrtom in če se potrudi. Iz te zgodbe se je tudi mlajši bratec naučil enako lekcijo, hkrati pa tudi tega, da smo ljudje ranljivi, da to lahko pokažemo, da si takrat med seboj pomagamo in smo si v oporo.

Z možem se zavedava, da je pomembno podpirati svoje otroke, ko imajo težave, še bolj pa, da jim pomagamo razviti miselnost rasti. Ker večina naših uspehov ne pride brez truda in vztrajnosti. Vsakič se spomnim preprostega stavka, ki so ga pogosto izgovarjali naši starši in pred tem verjetno že njihovi starši: »Brez nič ni nič.«

Starševstvo je pot, ki zahteva potrpežljivost, ljubezen in veliko podpore. Pomembno je slaviti otrokove uspehe, a mu hkrati utrditi tudi zavedanje, da je v redu delati napake. Skozi to gradijo trdoživost, vztrajnost in istočasno prizanesljivost do samih sebe in do svojih omejitev. Treba jim je dati priložnosti za uspeh, pa naj gre za obšolske dejavnosti, prostovoljstvo ali vodstvene vloge. Različni izzivi in izkušnje, tudi tiste neprijetne, so spodbuda k raziskovanju lastnih interesov in strasti.

Seveda se še vedno velikokrat borimo, tudi skregamo. Imamo najstnika in zato je včasih potrebno še več prepričevanja, živcev in vztrajnosti. Biti starš pač ni enostavna vloga, tudi ko so otroci zdravi, bistri in so okoliščine ugodne. Z možem se zavedava, da smo ga in še ga bomo pri kakšni stvari tudi posrali, naredili napake. Pa tudi, da bomo to prebrodili, preživeli, se kaj naučili in rasli dalje.

Utiramo in ubiramo poti po kot najbolje znam. Spodbujamo neodvisnost in razvijamo veščine načrtovanja in reševanja problemov, delovne navade in zaupanje vase in v rast. Morda sem naivna in zvenim tako idealistično, ampak vseeno verjamem, da je to najboljša popotnica za zadovoljno življenje mojih otrok, ne glede na to, kam jih bo pot odnesla.

Ste imeli kdaj podobno situacijo? Kako jo rešili? Vabljeni, da na našem Instagramu ali Facebooku delite svoje zgodbe in prepričanja, kako se lotevate podobnih izzivov. Vaše zgodbe lahko spodbudijo in pomagajo drugim, ki se soočajo s podobnimi situacijami.

Bojana