Zadnjič sem skočila v knjižnico po knjige za otroka. Z masko na obrazu in vedno slabšo dioptrijo sem nerodna, ne vidim v torbico, pa sem se pri pultu pohecala na temo mask. Nazaj sem dobila resno eskpertizo o nesmiselnosti ukrepov v zvezi s korona virusom.
Nadaljevala sem z razmišljanjem na glas in nevede provocirala: „Pri prvi karanteni mi je bilo lažje. Ne vem zakaj?“
Odgovor: „Ker smo jim takrat verjeli, da imajo prav.“
Ta prostodušna razlaga mi zdaj večkrat pride na misel. Ljudje smo zelo občutljivi, kako so nam slabe novice predstavljene. Pri omejitvah še posebej. Prvi val nam je hočeš nočeš pustil posledice na psihi. Siti smo vsega. Strahu, strašenja, nesigurnosti, nejasnosi, zapiranja, mask, šolanja od doma, predvsem pa tega, da ni nikogar, ki bi nas vsaj malo pomiril. Nam vlil občutek, da vedo kaj delajo ali se vsaj trudijo delati v naše dobro.
Eni pravijo, da je rešitev v švedskem modelu. Jaz bi raje prosila novozelansko premierko Jacindo Ardern, če se klonira in pride še k nam. Da se nam javlja vsak večer, v trenerki iz svojega doma, nam pove, da smo sicer globoko v dreku, a moramo ostati povezani in trezni. Zdaj bolj kot kdajkoli potrebujemo mamo, ki povezuje, opominja in se trudi miriti. Osebo, ki vliva zaupanje, utiša prepire, egoizem in trmaste izpade. Avtoriteto, ki se obnaša odraslo in odgovorno, ki daje jasna navodila zakaj in kako moramo paziti drug na drugega.
Bo Janice
Foto via: Wikipedia Commons
Morda te zanima še:
Instagram profil Jacinde Ardern
Misli o življenju
Posrečen popotniški par
Na drugi strani
Zemljevid rojstev in smrti
Horoskop in darila